"We must learn to live together as brothers, or perish together as fools."
::by Martin Luther King. Jr
Petek, november 14, 2008
Misel
Pri branju motivacijske knjige sem naletel na naslednjo misel neznanega avtorja, ki zelo dobro ponazarja, kako bi morali športniki razmišljati.
"Ponekad kada se osetiš važnim, Ponekad kad ti ego procveta, Ponekad kad pomisliš, Da si bolji od celog sveta; Ponekad kad osetiš da će tvoj odlazak Ostaviti za sobom prazninu, Samo poslušaj savet ovaj I osetićeš spokoj finu. Uzmi kofu i napuni je sa vodom, Stavi ruku u nju do članka; Izvadi je i praznina koja ostaje Je mera koliko će ti biti manjka. Možeš pljuskati i prskati Izazvati pravo talasanje, Ali stani i videćeš da za tren Sve izgledaće kao ranije. Pouka ovog primera malog, Je da od sebe daš sve do gole kože, Budi ponosan na sebe, ali pamti- Nema čoveka bez koga se ne može."
Glede na to, da je minilo nekaj časa in se je stvar polegla, lahko še sam napišem svoje videnje kegljaškega prvenstva v Banja Luki. Če bi mi kdo rekel, da bom igral v finalu bi ga še sam imel za malo norega. Vendar športnik ni športnik, če ne razmišlja o zmagi. Tudi sam sem šele dan pred odhodom za radio Maribor povedal: "Vsi začnemo iz ničle in če bo trenutna forma dobra grem lahko tudi daleč. Do konca!" Močna izjava glede na to, da sem bil izbran šele kot 4 predstavnik Slovenije. V svetu pa nisem spadal niti v širši krog favoritov. Vendar na količino priprav na prvenstvo mislim, da ni bilo pretirano. Uradno sem s pripravami pričel 1. aprila in imel do 15. julija izključno kondicijske priprave in vaje za moč. Kolesa sem bil že tako sit, da sem zadnji del začel kombinirati s tekom. S 15. julijem pa se je pričela tudi vadba na kegljišču. Do prvenstva sem naštel 63 treningov (blizu 10.000 vrženih krogel), seveda pa sem ob tem vzdrževal še kondicijsko pripravo. Pred prvenstvom sem zadnji trening po 50 lučajih enostavno rekel dovolj. Ni bilo kaj več za trenirat...
Žreb: Priznam. Bilo me je strah. Kdo v 1. krogu? Najtežje je začeti. Ko enkrat odigraš eno tekmo je vse lažje. In dobil sem enega izmed najboljših romunov Michalciou-a, ki so svetovni ekipni podpravki izpred dveh let. On pa je na tem prvenstvu izenačil svetovni rekord s 694 keglji. Najtežji nasprotnik med vsemi našimi. Ko izvem to, grem do Primoža (soigralec). Njegove besede: "Boš pa poskrbel, da se te bo dobro zapomnil!"
Prvi nosilec Slovaške reprezentance, dolgoletni član slovaškega prvaka Podbrezova. Ponovno trda tekma. V zadnji set sva štartala izenačena. 476:476 s tem da ima on 2 točki. Ja sem za uspeh nujno potreboval zadnjo točko. Mislim, da bi on končal na dosti večjem rezultatu, če se ne bi na ene 20 lučaj zlomil. V tistem delu je tudi nastala tako velika razlika.
Ponovno težka tekma, saj igram proti najboljšem Avstrijcu. Spet nisem rešil tekme pred zadnjim setom. Vodim za 9 kegljev, ki mi pa nič ne pomagajo, ker v zadnjem setu potrebujem vsaj pol točke. V primeru, da bi me v zadnjem setu premagal za en kegelj bi šel on naprej, ker bi bilo v točkah 2.5 proti 1.5.
Druga tekma v istem dnevu in četrta v zadnjih treh dneh. Prvič sem v vlogi favorita proti mlajšemu kolegu iz avstrijske reprezentance (20 let star, svetovni prvak v kombinaciji U23 iz leta 2006), ki je dosti srečno prispel do četrfinala (593, 594 in 642). Živčna vojna z moje strani, ker to tekmo moram dobiti. Po izredno slabem tretjem setu sem se v četrtem pobral in si v predzadnjem metu zagotovil polfinale. Skorajda bi me stali 3 prestopi, zaradi katerih sem izgubil 8 kegljev. Najbolj sem bil ponosen na to, da sem se že 4 tekmo zapored zbral takrat, ko je bilo najbolj potrebno. V zadnjem setu. V tem delu igre imam odlično povprečje s 166 keglji.
Zdaj gre za medalje. Če izgubim to tekmo lahko ostanem brez vsega, ker imam potem tekmo za tretje mesto. In moj nasprotnik? Če povem, da je prvi na svetovni rang lestvici mislim, da sem povedal vse. Prvič tudi prenos na TV-ju, tako da so imeli tudi vsi navijači v Sloveniji možnost ogleda v živo. Vse kar lahko rečem s te tekme je enostavno SUPER. Prejšnji dan zvečer sem že zelo čutil utrujenost nog in našemu fizioterapevtu Icu gre zahvala, da me je tako odlično pripravil. Svoje je naredil še adrenalin in počutje je bilo kot, da gre za prvo tekmo in ne že 5 v 4 dneh.
Finale se ne igra, ampak se ga zmaguje. S to miselnostjo sem šel v finalno tekmo. Pred odlično publiko, ki je bila v veliki večini na moji strani je bil pravi užitek igrati. Enkrat sem si vmes rekel. UŽIVAJ! Zaradi takih stvari sploh treniraš. Po 2:0 za Romuna sem se uspel pobrati in spraviti tekmo v odločilne zadnje lučaje. Sedaj se je šlo, kdo bo naredil manjšo napako. Pritisk in število tekem je naredilo svoje in vrhunskega rezultata ni bilo moč pričakovati. Naredil sem preobrat in prešel v vodstvo. Romun je končal na svoji stezi jaz pa sem imel še dva lučaja. Stoji skrajno desni kegelj. Potrebuje zadetek in samo 3 keglje v naslednjem lučaju. Zgrešim in Romun se veseli naslova prvaka! Na žalost... Vendar razočaranje hitro ponikne, saj sem prišel daleč... Zelo daleč. Do finala in drugega mesta. Za prvo mesto pa le upam, da bom še kdaj v taki priložnosti. Dvakrat ne naredim enake napake ;)
Ob tej priložnosti moram še pohvaliti organizatorje v Banja Luki, ker je bilo prvenstvo organizirano na zelo veliki ravni in je dalo naslednjemu organizatorju težko delo, da bo lahko še izboljšal.
To je bila kar dolga objava, ampak na krajše se ne da napisat. Že tako me mika, da bi še marsikaj napisal pa bi bilo enostavno preveč, tako da mogoče ob drugi priložnosti.
Kdo pravi, da ima Ikea same neumnosti. Pred dnevi sem postal lastnik ene prav zanimive novitete, ki ni nobeno posebno čudo, sam je pa res, da sem stvarco zasledil le v prodajalnah Ikea. Povezava
No pa mi je le uspelo priti tudi v Umag. Še sreča, da je prijatelj navalil, da greva že v sredo, da sem sploh videl igrati tretjega igralca sveta. Zanimiva tekma, čeprav nič kaj preveč kvalitetna, na koncu pa poraz Djokoviča, ki je bil pa Ljubičiču in Davidenku še tretji favorit, ki je odletel že pred četrtfinalom. Je že tako kot pravijo, da se pridejo igralci v Umag bolj kot ne malo sprostiti pred pričetkom priprav za USA Open in trdo podlago. Vsem, tudi tistim, ki jih tenis ne zanima predlagam, da si enkrat ogledate ta spektakel v živo. Če vas ne bo zanimal tenis čez dan, boste prav gotovo zadovoljni z nočnim življenjem, ki je prva liga.
Takle prizor pa je bil na tekmi med Djokovičem in Trobeckim prevečkrat viden:
Leto je naokrog in ponovno sem se udeležil največjega kulturnega dogodka v vojvodinski prestolnici Novi Sad. Kot vedno je bila zabava zagotovljena in povzetek vsega lahko ocenim pod oceno "NEPOZABNO". Da bi pisal nekih velikih ocen posameznih koncertov se mi enostavno ne da. Lahko le rečem, da so mi najbolj popestrili dogajanje Roger Sanchez, Bassment Jaxx, Groove Armada, Prodigy, Edo Majka, Danny Tenaglia,... Potem je bilo pa še kup dobre glasbe po manjših in ne toliko atraktivnih odrih (vseh odrov je bilo okrog 30). Poskušajte začutiti "egzit" skozi mojo kamerco.
Začelo se je na "hard" - Prodigy:
Groove Armada:
Roger Sanchez hvala ti za napozaben set:
Camp Stage in devotion:
Video posnetkov imam še kar nekaj, ampak nisem vseh uploadal. Mal vtisa kaj je exit ste dobili. Spodi mate pa še nekaj slikc:
Dance Arena in sončni vzhod: Beastie Boys na Main Stage: Pogled na trdnjavo, kjer se vse skupaj dogaja: Obnovljeni most, ki ga je zrušil Nato v času bombandiranja Srbije:
Just one is STATE OF EXIT - Novi Sad, Srbija. See you next year.
Končali so se dnevi, ko lahko delaš kar hočeš in ti noben ničesar ne očita. Kdor je bil za časa pusta v Cerknici ve, da je bilo noro. Ostalim pa tako ali tako ne ostane nič drugega, kot da počakajo na naslednje leto.
Bush pošilja dodatne vojake v Irak. Pa ne bi o tem, ali je to pravilno ali ne. V takšno situacijo kot so sedaj zabredli je to mogoče edina rešitev, ker umakniti se iz te vase podirajoče države, na robu državljanske vojne in totalnega kolapsa, bi mogoče pomenilo konec vseh upov, da bomo vsi skupaj enkrat dočakali mir v tej državi in bodo končno nehali polniti prve strani vseh pomembnejših časopisev. Pa ne bom o tej že prežvečeni temi. Zapis je nastal zato, ker sem se ob teh dogodkih spomnil na Laibach-ov komad America, kjer avtor sprašuje in nagovarja Američane do kje so pripravljeni iti. Tudi sam se sprašujem. Tukaj je izsek besedila iz omenjenega komada:
